Yo no soy marinero, soy capitán!
V nedeljo so nam v hostlu prijazno pripravili kosilo za na pot, tako smo lahko po zajtrku takoj odšli po rezervirana kolesa. Naš prvotni cilj je bil priti do plaže, ki je od naše štartne točke oddaljena kakšnih 8 km. Z lahkotnim tempom smo zajahali kolesa in odkolesarili novim dogodivščinam na proti.
Večino poti smo kolesarili po parku, ki leži v izsušeni strugi reke Turie, kmalu pa smo zavohali svež morski zrak in zavili do največjega kontejnerskega pristanišča v Sredozemlju.
 |
| Vožnja ob obali do kontejnerskega pristanišča |
Nekaj časa smo se še peljali ob obali, a nas je kmalu premamila čudovita peščena plaža. Tako smo priklenili kolesa, se sezuli in se bosih nog sprehodili po pesku. Našli smo si prijeten kotiček, se udobno namestili ter se sprostili na skoraj že poletnem soncu.
Miha, Vida in Timejo je hitro premamila voda, tako so se oblekli v kopalke in pogumno odkorakali do morja. Čeprav so že prej vedeli, da je temperatura morja le 14°C, jih je, ko so prišli v njen objem vseeno presenetila. Ne glede na to so s stisnjenimi zobmi zaplavali, medtem ko smo jih ostali z občudovanjem opazovali do gležnjev v vodi.
 |
| Mihu mrzla voda ni po godu |
Seveda pa niso zdržali dolgo in ko so se segreli, smo skupaj na španskih primerkih mehkužcev ponovili kar smo se naučili na letošnjem biološkem taboru.Miha je kmalu utrujeno obležal v pesku, zato smo se ga dekleta odločila zakopati. Slaščičarke so ga na koncu s spretnimi prsti preobrazile v morsko deklico.
 |
| Prečudovito elegantna morska deklica |
Odločili smo se, da želimo v celoti izkoristiti dan na kolesih in se tako odpravili ob obali naprej. Malce smo se še naužili morskega vzdušja, nato pa smo se vrnili v prečudovit park. Ker imajo odlično urejene kolesarske poti, smo se namenili prevoziti kar celotno strugo. Prišli smo vse do Bioparca, do katerega smo dva dni nazaj potrebovali 25 minut, in to z avtobusom. Sklenili smo, da je čas za počitek ob skodelici kave. Našli smo prikupno lokalno kavarnico, kjer nas je profesorica Mika prijazno častila s pijačo. Ko smo tako sedeli, smo opazili da je veliko večino opeklo sonce, zato smo se odločili da je čas za vrnitev ''domov''.
Kolesa smo vrnili prijaznemu gospodu, sami pa smo se za zaključek podali še na zvonik mestne katedrale. Ta nas je osupnil s prečudovitim razgledom in velikim enajst tonskim zvonom na vrhu. Do njega vodi toliko stopnic, kolikor je kosti v našem telesu.
 |
| Pogled z zvonika |
 |
| Pod zvonom |
Vsega skupaj smo kolesarili kakšnih 5 ur in izračunali smo, da smo naredili najmanj 50 kilometrov. V hostel smo se vrnili utrujeni, a polni lepih spominov.
Komentarji
Objavite komentar